ponedeljek, 14. marec 2011

Ups :) Malo pavze se včasih prileže, ampak ker se je toliko stvari nabralo je najbolše, da začnem spet malo bolj ažurno pisati  :)

Uglavnem, da nadaljujem s prelepo Laponsko in sicer z enim od najbolj aktivnih dni, ki smo ga preživeli v Vasatokki.

Na vrsti je 3. dan, 24/2/2011.

Ta dan ponoči smo imeli spet srečo in smo videli Auroro Borealis. V bistvu je bila napoved bolj slaba in nismo pričakovali, da se bo kaj dosti dogajalo na nebu. Kljub temu, da sama Aurora ni bila tako aktivna in je bila dokaj blede barve, je bilo vse skupaj spet nekaj posebnega. Že samo dejstvo, da smo stali sredi zaledenelega jezera, obdani samo z naravo, ima poseben čar. Najlepše od vsega je bilo, ker nikjer okrog ni nobenih luči (edina osvetljena stvar je bilo naše prenočišče, drugače pa niti ceste niso osvetljene). Tokrat me je bolj kot karkoli drugega navdušilo nebo, ki je bilo polno zvezd! Tega sploh ne znam opisati, ker česa takega sploh še nikol nisem videla! Zvezde so bile tako nekako blizu, da se je zdelo, da se jih skoraj lahko dotaknemo, tudi razporeditev je bila fascinantna, kot da bi bila ena zvezda zdraven druge. In seveda v tej popolni temi so bile še bolj bleščeče in lepe. Z nami na jezeru je bila tud manjša skupina britancev, ki so se bolje spoznali na ozvezdje. Razložili so nam malo kaj vse vidimo, med vsem sem si zapomnila Orion, seveda Mali in Veliki voz ki naj bi spadala pod ozvezdje Velikega medveda, potem je bila še ena skupina zvezd ki je bla res hecna, ampak sem pozabila ime. Baje, da se res vidi samo ob jasne vremenu in zelo temni noči! Uglavnem, karkoli je že blo vse to na nebu, je bilo res nekaj posebnega!

No,  noč nam ni pustila, da bi prav veliko spali, ampak vseeno smo se kljub kratkemu spancu zbudili polni energije in pripravljeni na nove izzive. Zjutraj smo imeli predavanje z naslovom "Theory of surviving" in nam je finec Antti (finski prevod imena Andrej) razložil vse osnove kako preživeti, če se znejdemo v divjini in pri -30°C! Ta Antti nas je res vse navdušil (no, vse punce), tako da je bil cel dan tema pogovora, fantje so bli pa ta dan malo bolj ljubosumno tiho, hehe :)
Razdelili smo se v skupine po štiri. Vsaka skupina je dobila svoja navodila z zemljevidom, GPS napravo, kompas, zvezek in kuli in smo se odpravili na "snow shoe GPS orienteering"! Da povzamem in prevedem, šli smo s takšnimi posebnimi obuvali na pohod po gozdu, kjer smo mogli s pomočjo zemljevida in GPS-a najti 10 različnih postaj. Na vsaki točki nas je čakala še posebna naloga oz. vprašanje. Aja, pozabila sem povedati, da je bila v paketu še piščalka, v primeru da bi se izgubili, bi mogli zapiskat in bi nas prišel Antti rešit! :)

hoja po gozdu (malo smo goljufali in smo občasno zavili tudi na že vhojeno pot) :)


sonček in prelepa narava
Zelo zabavno uglavnem, povrh vsega je bilo še ful lepo sončno vreme, tako da je bilo prav luštno. Na koncu smo se vsi dobili na zadnji postaji, kjer nas je čakalo kosilo. Bli smo tako zmatrani, da se nam je zdelo da jemo najboljše kosilo na svetu (bila je pa finska grill hrenovka, krompir, kruh in maslo)! Sedeli smo ob ognju na jelenovih kožuhih in jedli, pili pa smo čaj in kavo, ki sta se grela v posebnih velikih posodah kar na ognju.

Ko smo se malo okrepčali smo nadaljevali s pripravo quinzeeja! V bistvu sem prvič slišala, da kaj takega sploh obstaja, ampak tukaj je to zelo vsakdanja zadeva in se dejansko uporablja v praksi. Postopek je tak, da moaš najprej na kup zmetati sneg, s premerom vsaj 3m in višino vsaj 2m. Potem moraš počakati vsaj 3 ure, da se sneg posede skupaj. No, mi smo zmetali sneg, nato pa smo quinzee naredili na enem od sosednih kupov ki so ga za nas nametali prejšni dan. Na kratko: določiš kje hočeš imeti vhod, nato pa začneš dolbiti kup. To je kar precej mučno delo. Razlika med quinzeejem in iglujem je v tem, da je iglu iz ledu, quinzee pa samo iz snega, tako da ga res lahko narediš kjerkoli in kadarkoli. Pa res je fajn ko greš notri, ker je prav prijetno toplo. Aja, po res napornem delu skoraj tri ure nam je Antti povedal, da smo si zbrali največji kup snega in da smo naredili quinzee ki je skoraj za 5 oseb :)

Takole izglega quinzee (na jezeru!). 
 Še zadnja stvar, ki smo jo imeli v planu je bila "ice fishing". S posebno napravo smo najprej napravili luknjo v jezero. To se sliši kar enostavno, ampak glede na to da je to jezero pokrito z ledenim pokrovom, ki je zelo debel,  jo je bilo kar težko narediti!
skoraj pri koncu z vrtenjem
Ko narediš luknjo, jo najprej z lopatkico, ki spominja na žlico za sladoled očistiš in lovljenje rib se lahko začne. Palica je takšna mini in zelo žive barve, tako da jo lahko hitro najdeš, če jo slučajno kje v snegu izgubiš. Najprej nam je vse skupaj demonstriral Antti, nato pa smo probali še mi. Imeli smo srečo, saj je že  v parih minutah ribica zagrabla!



Tudi Isa je ujela eno, pri meni je pa samo "cuknla", ko pa sem jo potegnila ven je pa že ušla... Ribarjenje me je res ful navdušilo, tko da če bom kdaj živela na Finskem že sedaj vem, da bo to eden izmed mojih hobijev! :P

sobota, 5. marec 2011

LAPONSKA

2. dan, 23/2/2011


Nastanjeni smo bili v Vasatokki, to je nekakšen mladinski dom (oz. hostel) ob jezeru  Muddusjärvi in pripada "občini" Inari (zemljevid: http://maps.google.com/maps?ll=64.862556,26.30896&z=5&t=h&hl=sl ), (600 km oddaljen od Ouluja). Ta dom je bil včasih dom za sirote (po vojni z Rusi), sedaj pa je namenjen prenočisču za turiste. Ima več koč in savno, ne manjka niti luknja v jezeru za "ice hole swimming". In to je to. Okrog ni nič, najbljižja trgovina je oddaljena 10 km. Tukaj sem prvič v življenju "slišala" popolno tišino. Res neverjetno!

luknja v jezeru za ice-hole swimming


 Po zajtrku smo se odpravili na turo s smučmi. Pot je vodila po gozdu, med drevesi in blo je res lepo. Imeli smo srečo z vremenom, saj nas je skos spremljal sonček!
Srečanje z drugimi smučarji in počitek na jezeru.
Po smučanju smo šli na kosilo, nato pa smo se odpravili na farmo, kjer rejijo jelenčke! V bistvu je vzreja jelenov tukaj ena izmed najbolj razširjenih panog. Farmo ima v lasti družina, ki pripada avtohtonemu prebivalstvu imenovanemu Sami. Sami so prebivalci Laponske (oz. pravilno je Sapmi oz. Sami country). Na finskem obstajajo 3 skupine Inari Sami, North Sami in Skolt Sami. Vsi imajo svoj jezik in zanimivo je, da so si jeziki med sabo različni in se med sabo ne razumejo. Med drugim je njihov uradni jezik tudi finščina. Vsaka skupina samijev ima svoje tradicionalne obleke, ki so narejene na enak način, razlikujejo se bolj po detajlih...npr. nekje se kikla konča z volančki rdeče barve, drugje je druga barvna kombinacija brez volančkov... itd. Imajo tudi tradicionalne kape, rokavice, obutev in nakit. Predvsem me je navdušlo pri Samijih to, da je to zelo živa kultura. Zase pravijo, da je njihovo obdobje sedaj v razcvetu, kar je v današnjem času res neverjetno. Veliko je mladih, ki želijo ostati doma in živeti kot pravi Samiji. So pa tudi taki, ki grejo v večja mesta kot so Helsinki, Oulu, predvsem zaradi izobraževanja, ampak še vedno ohranjajo svoj jezik in so tudi v večjih mestih kulturna združenja, kjer se redno srečujejo.

Samiji imajo tudi svojo tradicionalno glasbo: petje, ki se imenuje Yoik (joik). V originalu se je pelo a cappella, sedaj pa se dodajajo tudi razni inštrumenti. Yoik-anje v bistvu  nima besedila, ampak pevec samo izvaja neke posebne glasove s posebno tehniko petja. http://www.youtube.com/watch?v=Qq3WEB_DTO8 ! Upam da vam bo všeč :)



vožnja z jelenčki- po koncu smo vsi dobili uradno vozniško dovoljenje da se lahko sami peljemo z jeleni, večjavno 5 let :D

čaj in domači piškoti v tradicionalni Sami leseni hišici

Lahko smo tud sami malo nahranli jelenčke :)

torek, 1. marec 2011

POLARNI SIJ

Aurora Borealis. Tretjič. Vsakič me tako prevzame, da sem čisto brez besed in vsakič jo hočem deliti z vami! Uglavnem ...danes sem imela res naporen dan na kliniki in sem se ravno odpravljala malo zadremat nato pa učit. Potem pa kar naenkrat pribrzi Isa in reče samo dve besedi: Aurora, Aurora! :) OK..2 sekunde in sem že tekla proti jezeru!

In potem se je začel spektakel! Tokrat je bila najmočnejša, kar sem jih videla... razprostirala se je po celem nebu, nad nami, za nami, pred nami, ... sploh nismo vedeli kam naj se obrnemo! In danes se je tudi premikala... ko bereš literaturo o polarnem siju vedno omenjsjo, da pleše po obzorju...in danes je bilo res tako! Premikala se je hitro, nato je na enem mestu zbledela, potem se spet prikazala drugje, se vrtinčila, plapolala in se zvijala. In spreminjala je barve, od bele, zelene in celo utrinki rdeče.

Ko smo gledali v nebo smo se med sabo pogovarjali kaj nam Aurora predstavlja.
Ena ideja je bila, da zgleda kot da je v nebesih disco :) . Potem so se občasno pojavili močni svetli brzajoči utrinki  in je zgledalo kot da je duhec v zavesi in pleše na nebu. Za romantike je predstavlala ljubezen. No, ena izmed razlag je bila tudi ta, da izgleda kot mrtve duše, ki so v nebesih in nam mahajo na zemljo in sporočajo, da je "zgoraj" res lepo :)
Na koncu smo se pa vsi strinjali, da kljub temu, da je fizikalno čisto razložljiv pojav, je za nas Aurora nekaj misterioznega in sinonim za pozitivno energijo, v kakršnikoli obliki že.

Aja, pa mislim da je to znak, da se je prikazala ravno ko sem se hotela začeti učit :)

nedelja, 27. februar 2011

LAPONSKA

1. dan, 22/2/2011

Pa smo končno šli na Laponsko!

Prvi postanek je bil grad v mestu Kemi, Lumilinna. To mestece je v bistvu znano prou po tem snežnem gradu, ki ga vsako leto zgradijo in je eno od največjih in najbolj znanih snežnih gradov na Finskem. Vsako leto izberejo eno tematiko, na podlagi katere so potem narejene razne skulpture iz snega. Letos je bila tema risanke in risani junaki! V gradu lahko tud prespiš in se celo poročiš v snežni kapeli. :)

 Pred vhodom sta vrezani dve veliki skulpturi Moomin. Sklop devetih knjig in stripe z glavnimi junaki moomini je napisala finka Tove Jansson. Moomine najdeš kot spominke na vseh obeskih, šalčkah, verižicah, razglednicah... tko da je skor ena od nacionalnih finksih maskot :)



kapelica

                                      



bar



Nato smo nadeljevali v Rovaniemi, v Božičkovo vas. Prva Božičkova koča  je bila  zgrajena v čast obiska prve dame Eleanor Roosevelt leta 1950. V vasi je Božičkova pisarna, kjer lahko spoznaš Božička in se z njem slikaš :) (kar smo seveda tud naredili, ampak ne moreš slikat s svojim fotoaparatom, lahko samo kupiš sliko, ki jo naredijo palčki :) ). Rokovanje in srečanje z Božičkom je bila v bisvtu zelo zanimiva izkušnja. Preden smo šli notri smo bli vsi skeptični in nekoliko nastrojeni proti tem komercialnim zadevam, ampak na koncu je na vse Božiček naredil res dober vtis. Prvo kot prvo je imel roke velike za tri naše in ko je sedel na svojem stolu se nam je res zdelo, da je njegov stol velik za dva naša. Potem nas je vse pozdravil in vprašal iz kje smo in za vsako državo je takoj povedal glavno mesto, ter skoraj v vsakem jeziku povedal nekaj besed! V nemščini, italianščini, v madžarščini samo pozdrav, v slovenščini pa žal nič, je pa vsaj vedel za Ljubljano in Maribor :) Uglavnem, ko smo šli vem smo bli vsi kar malo evforični :)


Božićkova pisarna.

                                     


Restavracija
Arctic circle- 66°32`35``

                                   

Božičkova poša: tukaj so shranjena pisma, poslana Božičku iz skoraj 200 različnih držav. Kot spominek lahko kupiš posebno znamko, pismo in druge spominke. Pismo lahko oddaš v poseben nabiralnik ki zbira pisma do Božiča 2011 :)


                                    


Tako, to je bil prvi dan našega potovanja, ostalo pa še sledi... :)

nedelja, 20. februar 2011

NALLIKARI

Nallikari je "obala" na otoku Hietisaari, ki je ena od najlepših in tudi najbolj obiskanih obal v Ouluju. Poleti je tukaj kemp in kopališče. Od sredine februarja do aprila pa je raj za otroke, ki se lahko peljejo z jeleni na saneh in plezajo po kupih snega. Mene so predvsem navdušli jelenčki in dejstvo, da je vse kar vidite na sliki v resnici zaledenelo morje! Tud če tega ne veš to kmalu začutiš, saj je skoraj 5-10°  hladneje kot na "normalnih tleh".



Glede na to, da se v torek odpravljamo na Laponsko, sem si prebrala nekaj o jelenih, kar me je kar navdušilo. Jeleni so "domača žival" Samijev, prvotnih prebivalcev Laponske. Vsak del jelena je uporaben, meso in kri sta polna vitaminov in mineralov, rogovje in kožo uporabljajo za izdelovanje spominkov. Jelenje mleko v praksi še ni tako uporabljeno, ampak glede na študije naj bi bilo prava vitaminska bomba, vsebuje pa tudi malo laktoze, kar bi ustrezalo tudi ljudem z alergijami (laktozne intolerance je baje na finskem kar precej- Eva in Habo, mogoče sta potomca fincev hehehe )


 No, to je zaenkrat malo za spočiti oči, ko se vrnem iz Laponske naslednji teden pa se spet kaj oglasim :)

moi moi :)
FINSKA VEČERJA


No, ko sem že mislila, da so se moji kulinarični večeri zaključili sem bila danes povabljena še na eno, tokrat tipično finsko večerjo! Gostil nas je finec Matti, ki nam je obljubil, da nam bo pripravil jelena! :) In to ne kupljenega v trgovini, ampak "na roke" ulovljenega! Matti prihaja iz severa Finske, Laponske, kjer je lovljenje divjadi dokaj tipičen "hobi".

Večer se je začel s čakanjem avtobusa skoraj pol ure na -18 C, ko smo na pol zmrznjeni prispeli na cilj. Povabljenii smo bili Isa, moja cimra iz Avstrije, Dagmar iz Nemčije ter Marnus iz Južnoafriške republike.

Glede na to, da smo bili vsi premraženi smo začeli z aperitivom- borovničke! (hvala mami, ker si mi jih poslala :) ) nato pa nam je Matti predstavil kaj je pripravil za nas. Torej, kot obljubljeno jelenček, kot priloga je bila zelenjava (neke vrste koleraba, rdeča pesa, krompir- to kombinacijo sem probala sestavit po okusu in barvi, ampak po pravici povedano ne vem kaj točno je bilo ;) ) ter solata. Nato je sledilo presenečenje! Jelenov jezik in čisto pravi los, ki ga je ulovil Mattijev brat! Los je tukaj res prava specialiteta in ga je zelo težko dobiti celo v restavracijah! Neverjetno!
K jelenu se je super podala omakica iz brusnic (ki so prav tako domače, nabrane lansko poletje), losa pa smo obogatili z čebulnim prelivom!

Ne vem kaj naj drugega napišem kot to, da sem ostala brez besed! Res sem bila presenečena, da se je Matti tako potrudil, klub temu da se skoraj sploh ne poznamo. Vsi navdušeni smo probavali vse te nove stvari in večinoma momljali  mmmm... :)

Pogovor je nanesel na medvede, ki so eden od zaščitnoh znakov Finske in Matti se je odločil z nami deliti "darilo" ki ga je prejel od svojih sorodnikov- severnega medveda Grizlija! Meso je bilo v konzervi, zaviti v nekakšen darilni paket in ta majhna konzerva baje kar veliko stane. Še enkrat smo ostali braz besed!

Komentar: moj zmagovalec je los! in brusnice seveda :) Priznat morm, da mi medved ni bil všeč, preveč močan okus in zelo specifičen!

na sliki: jelenov jezik in los 


No, na krožniku je še tipična JAR jed, bela polenta s zelenjavno-krompirjevim prelivom, jaz pa sem naredila osvežilno makaronovo solato. Avstrijsko-nemška dvojica je naredila jabolčni štrudelj z vanilijevim prelivom! Vse je bilo super!

Še en izmed popolnih večerov na Finskem!

četrtek, 17. februar 2011

... danes sem spet preživela večer s svojo "Kummy family"! Na obisku je bila še ena finka, po poklicu biologinja in predvsem strastna kuharica. Z Miio sta nam pripravili slastno pojedino! Ja, klicaje na koncu povedi dam zanalašč, ker je bilo res tok njami da ne morem skrit navdušenja! :) Jedli smo tipično rusko jed "blini".. to je neke vrste palačinka, ki je izdelana iz kvasa, jajc, moke, mleka in piva, narejena pa v posebni ponvi (ponev je podobna kot za palačinke, le da je višja in v ponvi so štirje ločeni manjši krogci kamor vliješ maso). Okej, torej... te zadeve so bolj mini in serviraš si tako da si daš več palačink na krožnik in nanje naneseš različne prilogice! pa začnimo:
1. najbolj "tradicionalna" je: palačinka, namazana s kislo smetano (mene osebno je bolj spominjala na nek mascarpone), potem lososov kaviar!!! (ja, OMFG :) ), rdeča čebula ((čist na mini mini delčkih) in na koncu še črn poper! Ocena  5! :)
2. palačinka, kisla smetana, losos, avokado, drobnjak! 5 :)
3. palačinka, kisla smetana, plesnivi sir (finski!, ful dober), breskve (iz kompota narezane kot tanki krhlji)  in med. Ocena 5 :)
4. priloga narejena iz smetane, zelenjave (ala peteršilj in por, ampak dejansko ne vem kaj je blo notri) in jelenček! ja spet OMG! :) Jelen je tuki ful tradicionalna jed in pa predvsem zelo draga! Je pa zelo zelo dober! mmm...
zdraven smo pili peneče vino :)
Sladica: marinirana polovička zelenega jabolka + posuta z lešniki, pečena v pečici, zraven pa omaka iz mascarponeja, bele čokolade in mleka :)

Komentar: Presenečena sem bla nad okusom palačinke št. 3, ki je bla res posrečena kombinacija! Moja zmagovalka pa je mogoče palačinka št. 1., čeprav se skorej ne morm odločti! Jelenček je bil njami, ampak mogoče za moj okus preveč smetane... torej ocena 4,99 hehe

Komentar 2 (izobraževalne narave): Blini se tradicionalno jedo v približno tem letnem času, saj naj bi simbolizirali prihod sonca (oblika kroga) in konec zime. Ta tradicija je bila prevzeta tudi s strani Protestantov in se je tako razširila tudi drugje po svetu.
Še ena zanimivost, ki sem jo danes izvedela na večerji: finci naj bi bili največji ljubitelji sladoleda in baje da ga v nobeni državi v Evropi ne pojejo tolk kot tukaj (verjetno na število prebivalcev :) ... ful hecn :)

Dober tek :)
na sliki Kaisla (v finščini ime rože), Lumi (..sneg) in Miia.